O psihoterapevtskem pristopu
Psihoanaliza je psihoterapevtski pristop in teorija, ki jo je utemeljil Sigmund Freud, za njim pa so jo
razvijali in dopolnjevali številne psihoanalitičarke in psihoanalitiki. Danes psihoanaliza vključuje vsebine
z različnih področij, med drugim nevroznanosti, ima pa tudi naraščajočo empirično podlago (npr. Briggs idr.,
2019; De Maat idr., 2009; Fonagy, 2015; Shedler, 2010).
Glavni poudarek psihoanalitične obravnave je odnos med terapevtom in pacientom, ki se osredotoča na aktualne in pretekle izkušnje. Terapevt spoštuje pacientovo subjektivno doživljanje in spodbuja skupno raziskovanje pacientovih izkušenj in odnosov. Tovrstna, nova izkušnja omogoča globlje in trajnejše spremembe, pristnejše in bolj zadovoljujoče odnose ter spodbuja osebno rast.
Pri psihoanalitičnem delu prevladuje prepričanje, da večja iskrenost do sebe nudi bolj zadovoljujoče življenje. Ob tem pa analitiki in psihoterapevti globoko cenimo dejstvo, da iskrenost o naših lastnih motivih ne pride z lahkoto.Pomembno sporočilo psihoanalize je včasih težko sprejeti, saj nam pogosto kaže tiste plati našega delovanja, ki so manj prijetne. Ljudje smo brez izjeme lahko jezni, besni, zavistni, rivalitetni … tudi do tistih, ki jih imamo radi. Življenje ni popolno, velikokrat naše potrebe ostanejo nezadovoljene, smo frustrirani, razočarani in še kaj. Vendar nas prav realnost in frustracije od malega naučijo, kako take trenutke in obdobja v življenju zdržati, preživeti in predelati. Če se še tako trudimo, da bi imeli vse pod nadzorom (s sabo vred), da se nas konflikti ne bi (pretirano) dotaknili in da bi bili čim srečnejši, teh ciljev nikoli ne bomo povsem dosegli.
Konflikti so bistven del tega, da smo ljudje. Psihoanaliza nas spomni, da konfliktov ne moremo izkoreniniti; največ, kar lahko dosežemo, je, da poskušamo najti način, kako se z njimi spoprijemati (Lemma, 2015).
Ko ste v analizi, se s pomočjo analitika podate na raziskovanje nezavednih misli, občutkov in spominov, ki
vplivajo na vaše vedenje in čustvovanje. Delo je uglašeno z vašim tempom, prisluhne tako vašim potrebam in
željam kot strahovom in dvomom. Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija se v grobem razlikujeta po
frekvenci tedenskih srečanj (3 – 5 krat oziroma 1 – 2 krat tedensko) in poziciji pacienta (na kavču oziroma
vis-a-vis s terapevtom), kar obenem narekuje tudi intenzvnost in globino psihoterapevtskega dela. Omenjena
razlika pa ni vedno relevantna, saj je globina analitičnega oziroma psihoterapevtskega procesa močno vezana
na posameznika.
O psihoterapevtski obravnavi se pogovorimo najprej na prvem srečanju, nato še natančneje po nekaj uvodnih srečanjih, ko nekoliko bolje spoznam vas, vaše stiske, želje in vprašanja. Med procesom lahko predlagam spremembo okvira dela (npr. pogostost srečanj) kot prilagoditev vašim potrebam, željam in kapacitetam – vedno ob razlagi in v dogovoru z vami.
- Briggs, S., Netuveli, G., Gould, N., Gkaravella, A., Gluckman, N. S., Kangogyere, P., ... in Lindner, R. (2019). The effectiveness of psychoanalytic/psychodynamic psychotherapy for reducing suicide attempts and self-harm: systematic review and meta-analysis. The British Journal of Psychiatry, 214(6), 320-328.
- De Maat, S., De Jonghe, F., Schoevers, R. in Dekker, J. (2009). The effectiveness of long-term psychoanalytic therapy: A systematic review of empirical studies. Harvard review of psychiatry, 17(1), 1-23.
- Fonagy, P., Rost, F., Carlyle, J. A., McPherson, S., Thomas, R., Pasco Fearon, R. M., ... in Taylor, D. (2015). Pragmatic randomized controlled trial of long‐term psychoanalytic psychotherapy for treatment‐resistant depression: the Tavistock Adult Depression Study (TADS). World Psychiatry, 14(3), 312-321.
- Lemma, A. (2015). Introduction to the practice of psychoanalytic psychotherapy. John Wiley & Sons.
- Shedler, J. (2010). The efficacy of psychodynamic psychotherapy. American psychologist, 65(2), 98.